Dnevi po bolezni

December 14th, 2008 by zamamograf

Po  raku dojke se zamisliš sam nad sabo in analiziraš, kaj nisi delal prav. In sama sem prišla do zaključka, da je na to, da sem zbolela, vplivalo več dejavnikov. Preveč sem bila obremenjena, ker sem imela težko službo, dva otroka, gospodinjstvo. Preveč svoje moči sem porabila za to, da bi bila povsod stoprocentna. Tako se preveč izčrpaš. In mislim, da sem pregorela. Zato je telo reagiralo.

Po vsem tem premišljevanju sem se odločila, da tako ne smem več nadaljevat in moram naredit nekaj zase. In na tem tudi delam.

Predvsem grem zelo rada v naravo. Zanjo izkoristim vsak trenutek. In tudi ne silim se več k ničemer. Včasih sem imela slabo vest, če doma kaj nisem naredila. Zdaj je pa nimam. Če mi nekaj ne uspe narediti danes, bom že jutri. Če mi en dan nekaj ne paše, tega ne delam.

Svoj čas si zdaj razporedim tako, da si ga vzamem tudi zase. In to je pomembno za vsakega.

Pri tem mi veliko pomagajo kolegice iz Skupine za samopomoč žensk po operaciji dojke. Za njeno ustanavljanje mi je povedal mlajši sin, ki dela v zdravstvu. Čeprav mi je to omenil mimogrede in je od moje operacije minilo že 15 let, sem se o skupini takoj pozanimala. Tudi možu se je zdelo nesmiselno, da grem tja po toliko letih.

Prvo skupno novoletno praznovanje članic skupine (december 1997).

Ampak, jaz sem čutila dolžnost – skupina je bila tisto, kar je manjkalo meni , ko se nisem mogla na nikogar obrnit. Rekla sem si, da grem, tudi če bom pomagala samo eni ženski – da me vidi, da sem še tam, da normalno funkcioniram, normalno delam, normalno živim po tej bolezni. To sem vzela kot svojo dolžnost. In naredila sem prav, ker vidim, da ženskam, ko pridejo v skupino, in ko slišijo, da je minilo že 27 let od moje operacije, dajem motivacijo. Mislijo si, da če je ona lahko, lahko jaz tudi.

5. obletnica skupine, Hotel Delfin (14. junij 2002)

Junija 2006 sva se z Nevo v Murski Soboti udeležili obletnice tamkajšnje skupine.

Pred sedmimi leti sem v naši skupini prevzela koordinatorstvo za slovensko Istro. Skupina se mi namreč zdi zelo pomembna in koristna, saj se ženske v njej zelo dobro počutijo. Skupina je tudi zelo dobro obiskana in za enkrat delamo dobro.

Članice se rade podamo na Kokoško (20. maj 2006)

Pred Splošno bolnišnico Izola smo pospremili na pot ekipo, ki se je v okviru projekta Kolo življenja odpravila okrog Slovenije (12. junij 2006)

O bolezni se pogovarjamo in tako se sprostimo. Ker včasih pomaga že to, da nekomu poveš. To je veliko olajšanje. In v skupini smo dogovorjene tako – kar se tam zmenimo, tam tudi ostane. In s tem si pomagamo.

Svoj rojstni dan sem želela deliti tudi s članicami skupine.

18. in 19. januarja letos smo bili na 6. kongres prostovoljstva na Bledu.

Ozdravitev

Deset let po operaciji sem vsako leto hodila v Ljubljano na preglede. Po desetih letih mi je zdravnica rekla, da me odpuščajo kot zdravega človeka in da zdaj lahko zbolim kot vsak drugi človek.

Vsakega človeka, posebej starejšega, vedno kaj zaboli. Vendar  mi, ki smo preboleli raka dojke, vedno prvo pomislimo nanj. Ni kaj, tako je. Če te piči kača, se bojiš vsakega kuščarja.

  • Share/Bookmark

Našla sem smisel življenja

December 14th, 2008 by zamamograf

Ja, kot sem napovedala že zadnjič-s svojo boleznijo sem se soočila, a manjkal je še en kamenček v mozaiku. Našla sem ga v Skupini za samopomoč žensk po operaciji dojke, ki deluje v izolski bolnišnici.

Nekega dne sem po radiu slišala, da Društvo onkoloških bolnikov Slovenije tudi na obali ustanavlja takšno skupino. Sledila sem instinktu in se udeležila ustanovnega srečanja. Izkazalo se je, da sem naredila prav.

Tam sem se znašla med sebi enakimi. Delile smo si vse v zvezi z boleznijo. Takoj sem do skupine in članic začutila pripadnost in zdelo se mi je, da lahko s svojimi izkušnjami tudi sama pomagam drugim. Odločila sem se za udeležbo na seminarju v Ljubljani in se usposobila za prostovoljno delo – obiskovanje bolnic v bolnišnicah.

Ob 10. obletnici delovanja naše skupine sem prejela zahvalno plaketo za prostovoljno delo. (junij 2007)

Naša skupina danes šteje že okrog 150 članic, zato je treba delati z roko v roki. Imamo se rade in počutimo se, kot da smo del velike družine. V njej imam tudi tesnejše prijateljice.

Tu sem srečna in vesela, da lahko komu pomagam. Za naše punce mi ni nič težko postoriti, zato se vključujem v razna koordinacijska in organizacijska dela. Na tak način so nastali tudi prijetni izleti, ki se jih udeležujejo tudi članice drugih skupin z vse Slovenije. S tem se naš krog poznanstev, prijateljstva in sodelovanja krepi in širi.

V skupini sem resnično našla smisel življenja. Vlila mi je veliko samozavesti in v sebi sem odkrila veliko sposobnosti, za katere pred boleznijo nisem niti vedela. 

10. obletnica naše skupine za samopomoč (junij 2007). S svojo udeležbo so nas počastile članice vseh skupin po Sloveniji in nekateri znani gostje...

Tako si polepšamo poletne dneve - fish picnic na ladji Burja, 2008

  • Share/Bookmark

Po bolezni so pomembnejše drugačne stvari

December 4th, 2008 by zamamograf

Sem Janja Marsetič in prebolela sem raka dojke. Pred desetimi leti sem bila operirana zaradi raka dojke, letos pa so mi naredili rekonstrukcijo. Naredili so mi novo dojko in žal mi je, da se za to nisem odločila že prej.

Bulo na dojki sem odkrila sama. Imela sem srečo, ker ni bila globinska. Da je res nekaj narobe, sem ugotavljala, ker je dojka spreminjala barvo in v enem mesecu postala čisto rozasta. Takoj, v dveh, treh dnevih, sem šla h ginekologu. To je zelo pomembno! Takoj, ko začutiš kaj nenavadnega, moraš zdravniku. Tudi, če si misliš, da ni nič. Boljše je, da ti zdravnik reče, da ni nič. Sama sem mislila, da gre samo za zaprto lojnico. Tudi, ko so mi naredili punkcijo, nisem niti pomislila, da bi lahko imela raka. Šele, ko mi je zdravnik povedal diagnozo, sem se zavedla, da ga lahko dobim tudi jaz.

Na podlagi spremembe na dojki so mi naredili punkcijo, mamografijo in ultrazvok. Po diagnozi je bil šok velik. Na začetku je to res velik šok, ampak se tudi hitro pobereš in se začneš boriti. Sploh, če imaš otroke. Moja sta bila takrat stara 18 in 26 let. Njune reakcije se niti ne spomnim več dobro, saj sem bila sama hudo prizadeta. Res je, da se na začetku vsi bojijo. Res pa je tudi, da zaradi interneta otroci ogromno znajo. Če jim hočem kaj povedat, že vse vejo. Tudi hči, ki je potencialna za to bolezen in se mora redno samopregledovati, se je o vsem pozanimala in zdaj še meni kaj pove.

Takoj po diagnozi so me poslali na operacijo v Novo Gorico in od tam v Ljubljano na kemoterapijo. Kemoterapija je bila zame grozna in huda. Na začetku niti ne. Ko pa se telo nasičilo, mi je bilo dostikrat slabo in tudi tablete proti slabosti niso pomagale. Celo poletje sem vsake tri tedne hodila v Ljubljano. Izgubila sem vse lase. Že po prvi terapiji, po treh tednih, sem bila že čisto brez las. Posledice terapij pa čutim še danes. Res je, da pomagajo, ampak zraven uničijo tudi druge celice.

Kljub hudemu zdravljenju, pa so najhujši prvi trije dnevi. Prvi trije dnevi po tem, ko zveš za diagnozo. Ko minejo, pa se začneš boriti. Verjetno to pride avtomatično. Tudi danes, deset let po operaciji, imam še vedno kakšen dan, ko me je strah. Imam kakšen slab dan, ki pa potem mine.

Zdaj uživam

Življenje po bolezni se mi je spremenilo v tem smislu, da si vzamem čas zase. Pomembne so druge stvari kot prej. Nič ni hudega, če doma ni vse počiščeno, in če kolegica pokliče za na kavo, vse pustim in grem. Vzamem si več prostega časa. Vpisala sem se na Univerzo za tretje življenjsko obdobje in v Planinsko društvo. Hodim tudi k angleščini, ki se je prej nisem nikoli učila. Skratka, ukvarjam se s stvarmi, s katerimi se prej nisem.

Ponovitve bolezni pa me ni strah, ker se mi zdi skoraj nemogoče, da bi še enkrat zbolela :) .

  • Share/Bookmark

Odpiranje novih poti do sreče

December 4th, 2008 by zamamograf

Sem Neva Mavrič in prebolela sem raka dojke. Morda se komu zdi nenavadno, ampak tudi takšna bolezen lahko odpira nove poti do sreče. Res je, da je moje življenje postavila na glavo, a zdaj sem resnično srečna. Čeprav sem enako mislila pred 16 leti, ko sem nekega junijskega večera z okna mojega stanovanja v Piranu opazovala sončni zahod. Takrat se mi je zdelo, da imam vse – dva čudovita sinova, pred sabo prosta dneva za vikend. Ob občudovanju zgodnjega poletnega večera, bark, ki so se zibale na morju, in sonca, ki se je kot žareča krogla spajalo z morjem v čarobnem škrlatnem zatonu, se mi je zdelo, da sem resnično srečna. Razmišljala sem, kako sta moja dva fanta zrasla, kako sem izplavala iz najhujšega. Po tem, ko v zakonu nisem imela sreče, sem se namreč odločila, da bom živela sama za svoja dva sinova.

Živela sem za svojo družino - svoja sinova.

Kljub temu, da sem bila tisti večer polna pozitivne energije in sem se notranje zares počutila srečno, sem ves čas čutila nek notranji nemir. Nekaj je tlelo v meni, nekaj, kar mi ni bilo všeč in je preusmerjalo moje brezskrbne misli. Ves čas sem se trudila, da bi ta nemir odgnala, a ne znam opisati z besedami, kako je neka sila divjala v meni – sila, ki je nato “prisilila” roko, da sem si pregledala dojke. In takrat sem začutila zatrdlino. Kot da prvemu občutku ne bi verjela, se je roka še enkrat vrnila na isto mesto. Prepričala sem se, da je resnično tam. Prej je ni bilo.

Iznenada se je svet začel rušiti in nisem si več želela, da bi moj vikend trajal čim dlje. Hotela sem, da se čim prej konča. Razmišljala sem, kaj zdaj? Kako bom s tem bremenom dočakala ponedeljek?

Začela sem spet hiteti kot vse življenje dotlej. Na enkrat mi mir in lepota, ki sem jo še malo prej občudovala, nista pomenila nič več. Hotela sem čim prej priti do zdravnika, da potrdi ali ovrže moj sum. Ko so se za druge začeli dopustu, se je zame začela kalvarija, ki je trajala predolga dva meseca in pol.

Bila sem sama s svojo moro. Težko sem premagovala svoje delovne obveznosti, še težje pa sem skrivala svojo bolečino pred domačimi. Veliko moči sem rabila, da sem diagnozo, ki so mi jo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani potrdili v začetku avgusta, skrivala v sebi. Pred starejšim sinom sem se trudila delovati čim bolj vsakdanja, staršem in mlajšemu sinu pa nisem povedala nič vse do odhoda na operacijo. Še danes ne vem, kako mi je to uspelo, vem pa, da sem jim mnogo prihranila, saj sama ne bi zmogla nikogar tolažiti. Operirali so me 20. avgusta 1992. Stara sem bila 41 let.

Na operacijo sem šla srečna. Bila sem polna upanja in zaupanja v svojega zdravnika - svojega rešitelja. Sledili so osemmesečna kemoterapija, 35 obsevanj Zoladex enkrat mesečno dve leti. Na vsa zdravljenja sem se vozila sama. To mi je dajalo občutek potrditve, da spet zmorem sama, da je to del moje ozdravitve. Vem, da sem velikokrat tvegala, vendar je pretehtalo dejstvo, da se ne smem in nočem smiliti sama sebi. In leta so minevala. O bolezni nisem nikoli razmišljala negativno in sem o njej lahko govorila s komerkoli. Prav zato sem se pridružila Skupini za samopomoč po operaciji raka dojke. A o njej naslednjič.

Zdaj mi smisel življenja daje vnuček Taj. Dočakala sem ga!

Moj vnučec Taj - nova sreča moje prihodnosti.

  • Share/Bookmark

Ni vsak dan za umetnike

December 1st, 2008 by zamamograf

Sem Marija Drole in prebolela sem raka dojke. Tako se začne moja zgodba. Pravzaprav se začne nekega poletnega dneva pred 27 leti, ko sem med večernim tuširanjem v dojki zatipala zatrdlino. Tisto noč nisem spala. Takoj naslednje jutro sem se oglasila pri svoji zdravnici. Ko me je pregledala, je bila v dvomih. Takrat sem namreč še vedno imela menstruacijo in zdelo se je, da zatrdlina ni nič nenavadnega in je le posledica menstruacije. Zdravnica mi je rekla mi je,  naj se pridem pokazat če 14 dni, ko bo menstruacija mimo.

Pred 27 leti se o samopregledovanju dojk še ni veliko vedelo. Tudi govorilo se ni veliko o tem. In povem po pravici – tudi jaz nisem se redno pregledovala. Zatrdlino sem začutila slučajno. Šele pozneje sem se zavedla, kako zelo pomembno je čim prej odkriti spremembe in čim prej zdraviti bolezen. Tako so možnosti za ozdravitev veliko večje.

Ko sem zbolela, je bilo poletje. V službi smo imeli ogromno dela in bila sem tako zelo utrujena! Ampak ves čas sem mislila, da je to od dela in sem komaj čakala dopust. Spomnim se, da še nikoli nisem tako zelo težko čakala dopusta. A moja utrujenost je bila verjetno že povezana z boleznijo. Vsaj zdi se mi tako. Telo me je opozarjalo na to, da je nekaj narobe.

Po 14 dnevih, ko je menstruacija minila, sem šla še enkrat k zdravnici. Do takrat sem si že prebrala vso možno literaturo in številne članke. Brala sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Zato sem zdravnico prosila za napotnico za v Ljubljano, za Inštitut za bolezni dojk. Naročila sem se v ambulanto, kjer mi je kirurg punktiral zatrdlino.

Na žalost se je izkazalo, da je bila diagnoza prav takšna, kot sem se je bala – rak dojke. Za vsakega človeka je to velik šok. Za 45-letno mamo, ki ima še mladoletne otroke, pa je ta šok še toliko večji. Moja otroka sta bila še v šoli – mlajši, Marko, je bil v prvem letniku medicinske srednje šole, starejši, Bojan, pa v četrtem letniku gimnazije.

Dopust v Lanterni, avgust 1981 - le nekaj dni pred postavljeno diagnozo. Na sliki levo starejši sin Bojan, desno mlajši Marko. Fotografijo sem imela s sabo v bolnici, ko sem šla na operacijo.

Čeprav sta bila sinova še mlada, ju je novica o moji bolezni močno prizadela. Moža tudi. V bistvu so se skrivali pred mano, jaz pa pred njimi. V glavnem zaradi tega, ker so bili prestrašeni. Včasih sem jim morala še sama, čeprav sem bila bolna, dajat korajžo in jih tolažiti, da bo vse v redu.

Težko mi je bilo oditi tudi v službo. Ko sem prišla v pisarno, sem čutila, kako me gledajo – češ, a sem sploh še živa. In vsi so me že kar odpisali.

Diagnoza in zdravljenje

Ko sem izvedela za svojo diagnozo, sem morala ponovno k doktorju na pogovor. Bilo mi je zelo težko. Po glavi se mi je motalo veliko stvari – da sem mlada, da imam nepreskrbljene otroke in družino. Ampak v tega zdravnika, zdaj žal že pokojnega dr. Šušteršiča, sem že ob prvem obisku dobila zaupanje. Čeprav tega človeka nisem prej nikoli videla ali srečala in o njem nisem vedela nič, sem mu že od prvega hipa zaupala.

Ko sem prišla na drugi pogovor, sem želela, da mi pove po pravici. Hotela sem se le soočit z resnico in nič drugega. Povedal mi je, da bo potrebna operacija. V četrtek sem bila na pregledu in v ponedeljek sem že bila v Ljubljani. Takrat namreč operacij niso opravljali nikjer drugje.

Operirana sem bila 20. novembra in ta dan praznujem svoj drugi rojstni dan. Po operaciji so mi odredili šest ciklov kemoterapije, brez obsevanj. Ta del zdravljenja je bil zame najtežji. Kemoterapije sem zelo težko prenašala. Ampak, prestala sem jih.

Ves čas zdravljenja sem se vedno borila in nikoli nisem pomislila, da mi ne bi uspelo. Pomagalo mi je tudi to, da sem zelo zaupala zdravnikom. Vedno sem imela občutek, da sem dobila vse, kar so mi lahko nudili. In to je dober občutek, ki ti da moč za nadaljnje premagovanje bolezni.

Med dobrimi dnevi so seveda prišli tudi črni. Saj že za zdravega človeka niso vsi dnevi enaki! Zato si jaz pogosto pravim, da smo vsi, ki smo prestali to bolezen, kot umetniki – ni vsak dan za umetnike.

Tu za danes končujem s svojo zgodbo. Danes je bil lep dan. Izkoristila sem vsak trenutek. Tako kot številne v zadnjih 27 letih. Prej pa sem marsikateri trenutek, marsikateri dan zamudila. Danes ni več tako. 

 

  • Share/Bookmark